Opis programa je bil pridobljen s spletne strani Regionalnega centra za okolje ( http://www.rec-lj.si/projekti/eea/eea.htm ).

Evropski gospodarski prostor (EGP) se je maja 2004 razširil s pristopom novih članic Evropske unije k Sporazumu o udeležbi v evropskem gospodarskem prostoru. Poleg prejšnjih držav članic Evropske unije in držav Efte, ki niso članice EU (Islandija, Liechtenstein in Norveška), so takrat postale njegove pogodbenice tudi nove države članice EU. Hkrati so Islandija, Liechtenstein in Norveška vzpostavile Finančni mehanizem EGP in Norveški finančni mehanizem za podporo socialne in ekonomske kohezije v razširjenem evropskem gospodarskem prostoru.

Države Efte so uvedle Finančni mehanizem EGP z namenom, da prispevajo k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v evropskem gospodarskem prostoru. Norveški finančni mehanizem je na voljo desetim novim članicam EGP, medtem ko je Finančni mehanizem EGP na voljo desetim novim članicam EGP ter Grčiji, Portugalski in Španiji.

Republika Slovenija je podpisala Memorandum o soglasju za izvajanje Finančnega mehanizma EGP v obdobju 2004 – 2009 dne 12.5.2005 in Memorandum o soglasju za izvajanje Norveškega finančnega mehanizma dne 20.4.2005. Boljše sodelovanje med državami Efte in Republiko Slovenijo bo prispevalo k zagotavljanju stabilnejše, mirnejše in uspešnejše Evrope, ki bo temeljila na dobrem upravljanju, demokratičnih institucijah, vladavini prava, spoštovanju človekovih pravic in trajnostnem razvoju.

Od skupnega neto zneska 17.725.500 EUR, namenjenega Republiki Sloveniji za obdobje 2004 – 2009, je 1.715.353 EUR namenjenih Skladu za nevladne in neprofitne organizacije (Sklad za NVO).

Služba Vlade RS za evropske zadeve, ki deluje kot nacionalna kontaktna točka (NKT) in je v celoti odgovorna za upravljanje aktivnosti Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma v Republiki Sloveniji, je na osnovi javnega povabila izbrala vmesni organ in nanj prenesla nekatere naloge v zvezi s pripravo in izvajanjem Sklada za NVO. Vlogo vmesnega organa opravlja Regionalni center za okolje (REC Slovenija), ki je odgovoren za pomoč pri pripravi in spremljanje projektov, ki jih bodo v Republiki Sloveniji izvajale nevladne in neprofitne organizacije, in bodo financirani iz obeh finančnih mehanizmov.

Namen Sklada za NVO v Sloveniji je zagotoviti dodatna finančna sredstva za podporo projektov slovenskih nevladnih organizacij, ki uresničujejo cilje programa Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma ter tako prispevajo k povečanju solidarnosti, zmanjševanju socialnih in ekonomskih razlik v razširjenem EGP, tesnejšemu mednarodnemu sodelovanju in k ustvarjanju priložnosti za nove članice EGP pri vključevanju v notranji trg. Boljše sodelovanje med starimi in novimi članicami EGP bo vzpostavilo nove okvire za politične in gospodarske odnose. Finančni mehanizem EGP in Norveški finančni mehanizem sta dodatna vira financiranja projektov v državah upravičenkah, zato ta sredstva ne morejo nadomestiti finančnih podpor iz drugih virov, niti lokalnih niti nacionalnih kot tudi ne iz virov EU.

Cilj Sklada za NVO je v okviru dveh javnih razpisov v obdobju 2008 – 2010 podpreti do 40 projektov slovenskih NVO na področjih varstva okolja in trajnostnega razvoja, ohranjanja evropske kulturne dediščine, razvoja človeških virov ter zdravstva in otroškega varstva. Sofinancirani bodo projekti, ki imajo širši javni pomen in bodo slovenski družbi kot celoti prinesli dodatne koristi in pozitivne spremembe, pri čemer bodo sledili ciljem obeh finančnih mehanizmov ter bodo skladni z nacionalnimi in evropskimi usmeritvami.

Glavni namen in cilji projekta so bili: vzpodbuditi javnost za aktivno sodelovanje pri varovanju narave in okolja; seznaniti prebivalstvo o nastanku kraških jam in krasa kot celote, o pretakanju vode v kraških jamah, o varovanju biodiverzitete in habitatov, o pomenu pitne vode; vzpostavitev geografskega informacijskega sistema o jamah.

Projekt smo izvedli v štirih pilotnih regijah. Te so: Velenjsko in Konjiško hribovje, Ložniško in Hudinjsko gričevje, Dobroveljska planota ter Savinjska ravan. V teh regijah je bilo leta 2008 skupno registriranih 212 jam (Kataster JZS, 2008). Za vse te jame smo skušali ponovno določili lokacije vhodov ter preveriti njihovo stanje z naravovarstvenega vidika. Obravnavano območje v literaturi redko zasledimo, saj so tu raziskovali le redki posamezniki. Prvi zapisniki o jamah so iz tridesetih let 20. stoletja, ko je jame na tem območju obiskoval predvsem biolog Egon Pretner (Društvo za raziskovanje podzemskih jam), večinoma le vhodne dele (Kataster JZS, 2010). Kasneje so te jame raziskovali predvsem jamarji iz lokalnih jamarskih društev.

Metode dela so bile terenske in kabinetne. Najprej smo v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije pridobili podatke o že registriranih jamah ter analizirali obstoječe digitalne prostorske podatke, medtem ko je bila osnovna metoda zbiranja podatkov terensko evidentiranje jam. Lege vhodov jam smo določili s pomočjo GPS-a in kart večjega merila. Pri meritvah v jamah smo uporabljali kompas, naklonomer in laserski daljinomer. Na terenu pridobljene podatke smo vnesli v podatkovno bazo v geografskem informacijskem sistemu (GIS). Bazo o jamah smo vzpostavili v programih Access in ArcGis.

V okviru projekta smo planirali tudi izvedbo predavanj z naravovarstveno tematiko. Na podlagi izkušenj smo se odločili, da je bolj smiselno izpeljati predavanje na terenu oziroma na ekskurzijah kot v klasični obliki v predavalnici. Ekskurzij so se udeležili tako jamarji kot drugi ljubitelji narave, nekateri tudi iz tujine. Z osveščanjem javnosti smo skušali zmanjšati problem novonastajajočih divjih odlagališč ter drugih načinov onesnaževanja jam in uničevanja jamskih ekosistemov. Delavnice o varstvu jam so bile namenjene predvsem jamarjem. Izdali smo tudi zgibanko o varstvu kraških jam in pomenu varovanja pitne vode.

V okviru projekta smo očistili nekaj manjših jam. Pridružili smo se akciji »Očistimo Slovenijo v enem dnevu« in očistili Covško prepad, Brezno v Dobrovi, Palčkovo jamo, Mlinarjevo zijalko, okolico Sodnikovega izvira (vse naštete jame so na Dobroveljski planoti) ter okolico Hude luknje. Na pomoč so nam priskočili člani Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale ter Jamarskega kluba Tirski zmaj Ljubno .

Projekt ni bil sam sebi namen, zato še naprej sodelujemo z več jamarskimi društvi in z Zavodom RS za varstvo narave; pomoč nudimo študentom, dijakom, lokalnim skupnostim ter ostalim, ki jih problematika zanima. Podatke v podatkovni bazi GIS bomo v prihodnje nadgrajevali in dopolnjevali. Naša raziskava obravnavanega območje je lahko reprezentativen primer oziroma osnova za razširitev dejavnosti na ostale dele Slovenije in v druge države.

Uredba o zvrsteh naravnih vrednot (Ur. l. RS 52/2002 in 67/2003) uvršča kraške jame med podzemeljske geomorfološke naravne vrednote. Imajo status naravnih vrednot državnega pomena. Nekatere so zavarovane tudi kot naravni spomeniki. Kraške jame so poseben del naravnega okolja, ki nastaja izredno počasi in postopoma. Mnoga kraška območja so za prebivalstvo vir pitne vode. V Sloveniji kar polovica prebivalstva pije kraško vodo (Kogovšek in Petrič, 2007). Del podzemeljskih kanalov raziščemo jamarji, ostale, za človeka neprehodne kanale, lahko ugotavljamo le s sledenjem vode. Skrb za ta naravni vir je dolžnost vseh nas.

Značilnost krasa je podzemeljsko pretakanje voda po kanalih, ki so večinoma človeku nedostopni in pretežno neznani. Kraške kamnine so razpokane in prepustne in vsako onesnaževanje na kraškem terenu pomeni onesnaževanje podzemnih voda. Na nekraškem svetu, za katerega so značilni površinski vodotoki, se voda delno prečisti s pretakanjem skozi prst. Na krasu pa je prsti malo in voda se pretaka naravnost skozi skalne špranje, zato je samočistilna sposobnost voda na kraškem terenu zelo majhna.

Kljub čedalje večjemu deležu prebivalstva, vključenega v sistem rednega zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov, se še vedno dogaja, da ljudje odlagajo odpadke v jame ali na druga mesta na kraškem svetu. Še posebej so izpostavljena brezna v bližini cest in kolovozov. V breznih pogosto naletimo na klavniške odpadke, zavite v plastične vrečke, ostanke raznih domačih živali (tudi psov), razne kemične, gospodinjske in ponekod tudi gradbene odpadke. Za odlaganje odpadkov v jame in vrtače je predpisana visoka denarna kazen, vendar je storilca ponavadi težko najti. Med onesnaževalce jam spada tudi promet v primerih, ko pride do razlitja nevarnih in škodljivih snovi, ki s kraškega površja odtečejo hitro in naravnost v podzemlje. Tudi odpiranje novih vhodov v jamo ali pa posek gozda na površju nad jamo lahko spremeni jamsko klimo in zaustavi rast kapnikov oziroma z vdori ledenega zimskega zraka povzroči luščenje sige in razpadanje kapnikov zaradi zmrzali. Najbolje so ohranjene težko dostopne jame, ki so visoko v gorah, daleč stran od prometnic in naselij.

Čiščenje brezen je tehnično zahtevno. Čiščenje lahko izvedemo le jamarji, ki imamo dovolj tehničnega znanja za spust v brezno in dvig odpadkov. Čiščenje je pogosto tudi nevarno za zdravje, celo življenjsko nevarno, saj v jamah naletimo na mrhovino, neeksplodirana ubojna sredstva (bombe) in druge nevarne stvari.

Jame uničujejo tudi brezvestni zbiratelji mineralov. Pred časom je bil na spletnem portalu zbirateljev objavljen oglas, da prodajajo nek redek mineral iz jame v Savinjski dolini. Skrbniki portala niso ukrepali, čeprav je odnašanje in preprodajanje mineralov iz jam zakonsko prepovedano. Ko smo jamarji opazili oglas, smo sprožili akcijo zapiranja jame.

Jame so na človekove vplive mnogo bolj občutljive kot površje. Na površju delujejo številni zunanji dejavniki (padavine, veter, različni geomorfološki procesi), ki zmanjšujejo človekove vplive. Jame pa so bolj zaprti sistemi, kjer je manj zunanjih vplivov. Sledovi naših stopinj se v jamah ohranijo bistveno dlje kot na površju. To je še posebej izrazito v jamah, kjer ni tekoče vode, ki bi spirala sledi. Z odlomom kapnika uničimo večtisočletno delo narave. Zato moramo poskrbeti, da s svojim raziskovanjem in obiskovanjem jam čim manj poškodujemo jamsko okolje. Iz jam ne smemo odnašati nič naravnega niti tam puščati odpadkov. Tudi odlomljeni kapniki so del jamskega okolja, zato naj ostanejo v jamah. V kamnolomih in pri gradnjah pogosto uničijo - odkopljejo ali zminirajo - celotne jamske sisteme. Nekateri uničujejo in odnašajo jamski inventar ali pišejo grafite na jamske stene.

V jamah je zrak zelo čist, običajno nasičen z vlago, temperatura pa je preko celega leta stalna. Zaradi teh lastnosti ima jamski zrak ugodne učinke na bolnike z astmo, bronhitisom in drugimi pljučnimi boleznimi. Zdravljenje oziroma okrevanje bolnikov v jamah imenujemo speleoterapija.

V prazgodovini so bile jame zatočišča pračloveka, jamskih medvedov in drugih živali, zato so nekatere jame arheološka in paleontološka najdišča in nekatere so zavarovane tudi kot kulturna dediščina ali kulturni spomenik.

Večina nejamarjev pozna le turistične kraške jame. Te so pretežno kapniško zelo bogate in tudi dokaj tople. Temperatura turističnih jam v Sloveniji je večinoma od 8 oC v osrednji Sloveniji do približno 12 oC v jamah na Primorskem. V visokogorju so razmere drugačne, temperature so precej nižje. Tak primer je turistična Snežna jama na Raduhi, kjer so temperature od 0 do 3 oC. Jame so za turiste privlačne predvsem zaradi kapnikov, ki so lahko stari tudi nekaj sto tisoč let.

V preteklosti so kapnike prodajali kot turistične spominke. V 19. stoletju so obiskovalci Postojnske jame z obiska podzemlja želeli odnesti nekaj za v spomin. Da bi preprečili neomejeno lomljenje kapnikov, so leta 1825 postavili Pravila za vodnike in služabnike Postojnske jame, ki prepovedujejo lomiti kapnike, jih poškodovati ali prinašati iz jame. Ker pa je bilo povpraševanje po kapnikih precejšnje, je Jamska komisija prodajo kapnikov legalizirala. Kapnike so lomili in nabirali v neturističnih rovih Postojnske jame ter v drugih jamah (Kranjc, 1998). Lomljenje kapnikov za turistične spominke je danes nedopustno in kaznivo, vendar lahko še vedno opazimo kapnike kot »okras« v vrtovih. To priča o nevednosti lastnikov, ki so uničili tisočletja staro delo narave.

Ureditev poti v turističnih jamah pušča posledice tako na kapniškem okrasju in jamski favni kot na arheoloških in paleontoloških najdiščih. V turističnih jamah imajo velike težave zaradi zelenih rastlin. Luči bi morale imeti svetlobo take valovne dolžine, ki je zunaj absorpcijskega spektra pigmentov za fotosintezo. V jamah je največ modrozelenih cepljivk in zelenih alg (Caumartin, 1983).

Turistične jame niso pomembne le z gospodarskega vidika, ampak imajo pomembno vlogo pri izobraževanju o krasu in kraških jamah. Čeprav lahko turisti in drugi množični obiski jam precej škodujejo občutljivim jamskih habitatom, je včasih bolje »žrtvovati« nekatere jame za potrebe turizma in izobraževanja, ker na ta način usmerimo množice v le nekaj jam, ostale jame pa ohranjamo. Turistične jame so zelo pomembne, ker v njih najlažje seznanjamo javnost s krasom in podzemeljskimi kraškimi pojavi.

Jamarji smo učinkoviti nadzorniki nad kraškimi jamami, saj v okviru državne uprave ni mogoče zagotoviti učinkovitega nadzora. V jamarskih klubih in društvih ne učimo le tehnik raziskovanja jam in kako poskrbeti za lastno varnost, ampak dajemo velik poudarek tudi varstvu jam. V preteklosti se je dogajalo, da so pri raziskovanju podzemlja pustili v jamah karbid, embalažo od hrane in podobne stvari. Danes pravi jamar ne samo, da ne pušča nobenih odpadkov v jamah, ampak tudi pobere morebitne odpadke predhodnikov. Pri obiskovanju in raziskovanju jam kolikor se da, pazi, da ne poškoduje, polomi in umaže kapniškega okrasja. Avstralski jamarji so šli v naravovarstvu še dlje: obutev, uporabljeno v eni jami, temeljito operejo, preden gredo v naslednjo. Na ta način iz ene jame ne prenašajo ilovice, mikroorganizmov itd. v drugo.

Za izvedbo projekta »Varstvo kraških jam in virov pitne vode« smo si izbrali štiri pilotne regije: Velenjsko in Konjiško hribovje, Ložniško in Hudinjsko gričevje, Dobroveljska planota ter Savinjska ravan. Osnova za naš raziskovalni pristop je bila naravnogeografska regionalizacija Slovenije, ki so jo pripravili strokovnjaki Geografskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Drago Kladnik z Inštituta za geografijo. Temelji na naravnih ter tistih družbenih sestavinah pokrajin, ki so z naravnimi močno povezane. V raziskovanem območju so omenjeni strokovnjaki razmejili ravni in razgibani svet ob vznožju razgibanega sveta, meje med gričevji, hribovji in gorovji po vodotokih oziroma dolinah in prevalih ter meje planot po zgornjih robovih planot (Perko in Orožen Adamič, 1998). Ložniško in Hudinjsko gričevje, Velenjsko in Konjiško hribovje, Savinjska ravan in Kamniško-Savinjske Alpe so štiri mezoregije, ki so del makroregije Alpski svet. V okviru projekta smo obravnavali le del Kamniško-Savinjskih Alp - Dobroveljsko planoto. Na obravnavnem območju je registriranih 209 jam (Kataster jam JZS, 2010). Jamarji smo poskušali poiskati vse. Posameznih jam zaradi nepopolnih podatkov nismo našli. Nekatere so bile registrirane po dvakrat na različnih lokacijah in pod različnimi imeni. Jame smo pregledali, preverili njihovo stanje ter s pomočjo GPS-a ponovno določili lege vhodov. Našli smo tudi nove, še ne registrirane jam, ki smo jih izmerili in naredili načrte ter zapisnike. Podatke smo vnesli v računalniško bazo. Zapisnike o jamah bomo posredovali v Kataster jam JZS.

Ob eni izmed sušilnic hmelja v Spodnji Ponikvi se odpira vhod v podzemeljski svet kapnikov Boštenuhove jame. Jama se začne ob steni sušilnice in poteka pod stanovanjsko hišo. Žal to pomeni, da je v sicer naravno suhi jami potoček z zelo neprijetnim vonjem, saj se v jamo stekajo fekalne vode iz stanovanjske hiše. Jama je enostavno dostopna, zato je kapniško okrasje močno poškodovano. V jami so posamezni kosi odpadkov. Po stenah so napisi.

LISIČJA JAMA (kat. št. 3518) in LISIČJA LUKNJA (kat. št. 3519)

Lisičja jama in Lisičja luknja sta dve manjši jami. Vhoda sta le pet metrov narazen sredi gozda v bližini stanovanjskih objektov. Žal sta obe jami divji odlagališči odpadkov. V jamah so pločevina, plastika, kosi pohištva, v Lisičji luknji tudi mrhovina. Tudi kapniki so poškodovani.

KVARTIČEVO BREZNO (kat. št. 3517)

Pri iskanju tega brezna smo imeli precej problemov. Potrebovali smo pomoč domačina, ki nam je pokazal, kje je brezno, ki ni več vidno. Do vrha je namreč zapolnjeno z odpadki. Preko vhoda je listje in grmičevje, tako da je brezno povsem neopazno.

Na širšem območju soteske Huda luknja, Tisnika in doline Ponikve je registriranih 27 kraških jam (Kataster JZS, 2010). Južno od Gornjega Doliča si je Paka izdolbla pot skozi apnenčast hrbet in ustvarila ozko in zanimivo sotesko Hudo luknjo. Na njenem desnem bregu je Tisnik, na levem pa Pečovnik. V ozki soteski je prostora le za cesto Velenje–Slovenj Gradec ter reko Pako. Kraški pojavi območja Hude luknje so nastali v triasnem kristalastem apnencu (Mioč in Žnidarič, 1972).

Celotno območje je znotraj Nature 2000 – »Huda luknja« (pSCI, SI3000224) ter znotraj ekološko pomembnega območja (EPO) – »Velenjsko–Konjiško hribovje«. »Ponikva – ponikalnica jugozahodno od Mislinje« je naravna vrednota državnega pomena. Naravna vrednota »Huda luknja – osameli kras« obsega sotesko Hudo luknjo, Tisnik ter del zahodnega pobočja Pečovnika. Jame Huda luknja, Špehovka in Pilanca so naravne znamenitosti in tudi kulturni spomeniki (Odločba: Podzemne jame Huda luknja, Špehovka in Pilanca se razglašajo za kulturni spomenik in naravno znamenitost za čas od 1.10.1990 do 30.9.1991; Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenj Gradec, Ur.l. RS, št. 9/94-391, 11/98-495, 38/2009-1855).

HUDA LUKNJA (kat. št. 413) in LISIČNICA (kat. št. 522)

Na desnem bregu Pake se odpira velik vhod v Hudo luknjo, jamo z enakim imenom kot soteska. To je n ajbolj znana in najdaljša jama v soteski Huda luknja. Jama se ponaša z bogatim kapniškim okrasjem in je nahajališče kosti jamskega medveda. V preteklosti so poznali dve jami, Lisičnico in Hudo luknjo. Hudo luknjo je leta 1936 registriral Alfred Šerko, Lisičnico pa leto pozneje Egon Pretner (Kataster JZS, 2010). S povezavo obeh jam je postal jamski sistem eden redkih v slovenskem prostoru, ki omogoča prehod skozi hrib; v jamo lahko vstopimo na eni strani kraškega Tisnika in pridemo ven na drugi strani hriba.

Prve jamarske raziskave segajo v 19. stoletje in so povezane z imenom domačina Ivana Vivoda, ki je zapisan kot prvi raziskovalec Hude luknje. Huda luknja spada med najstarejše turistične jame v Sloveniji. Domačini so jo uredili za ogled že leta 1895 (Ravljen in Šafarić, 1991). Jama je postala turistično zanimiva potem, ko je nadvojvoda Janez dal v letih 1828 – 1829 zgraditi cesto Šalek – Zgornji Dolič – Straže, zato pa so mu postavili piramidast spomenik z opisom njegovih zaslug v spodmolu nasproti Hude luknje (Ravljen in Šafarić, 1991).

Potok Ponikva, ki ponikne na jugozahodni strani Tisnika, je izoblikoval slepo dolino, ki se konča s požiralniki. Nad aktivnimi požiralniki je vhod v jamo Lisičnico (kat. št. 522), ki je nekdanji požiralnik Ponikve. V preteklosti je Ponikva ponikala višje, skozi Lisičnico, in izoblikovala zgornjo, danes suho etažo jame. Pri gradnji krajevne ceste skozi dolino Ponikve so odkopni material spuščali po pobočju naravnost na vhod v Lisičnico. Jamarji so v sedemdesetih letih 20. stoletja porabili kar precej časa za odkopavanje vhoda, da so lahko ponovno začeli z raziskavami Lisičnice (Ravljen, 1989). Ponikva je v preteklosti, ko je še tekla skozi Lisičnico, vanjo prinašala sedimente ter z njimi zapolnila rov tako, da prehod skozi Tisnik ni bil več mogoč. Ponikva je v jamo prinašala tudi kosti jamskih medvedov.

Na drugi strani Tisnika se odpira vhod v podzemlje izvirne jame Huda luknja. Do odkritja Medvedjega rova leta 1975 je bil znan le spodnji, Vodni rov, ki se konča s pritočnim sifonom ( Batič in sod., 1980) . Pri raziskavah spodnjega dela Hude luknje so jamar Janez Ravljen ter alpinista Milan Lekš in Mišo Čulk premagali Prpičev kamin. To je bil za tiste čase velik jamarski dosežek, saj preplezana smer poteka pretežno v previsu in mokri steni brez razpok. Njihov trud je bil poplačan z odkritjem Medvedjega rova (Ravljen, 2010).

Jamarji so domnevali, da sta Lisičnica in Huda luknja del istega jamskega sistema, zato so svoje raziskave usmerili v podorni del Lisičnice. Tam se je po izčrpanju vode iz sifona v Medvedjem rovu Hude luknje pojavil močan prepih, kar je bil dokaz, da sta jami povezani (Ravljen, 1989). Naporno raziskovalno delo se je obrestovalo. Dne 30.12.1991 so jamarji Rado Avberšek, Rajko Bračič, Martin Jelenko, Janez Ravljen, Albin Rošer in Jože Tišler dobili za jamarja najlepše novoletno darilo – uspel jim je prehod iz Hude luknje v Lisičnico. Kraški Tisnik je postal prehoden skozi jamo – na eni strani hriba noter, na drugi ven (Bračič, 2010). Taki prehodi so v slovenskem prostoru zelo redki.

Ponikva, ki je v preteklosti tekla višje in izoblikovala Lisičnico in Medvedji rov, je z nižanjem lokalne erozijske baze začela ustvarjati nižje ležeče rove, vključno z Vodnim rovom Hude luknje. Starejši, suhi rovi, so danes bogato zasigani. V Vodnem rovu, kjer tega okrasja ni, lahko proučujemo skalni relief.

Vandali so tudi v Hudi luknji uničevali kapniško okrasje, zato so jamarji zaprli oba dostopa v jamo – skozi Lisičnico in skozi Hudo luknjo – in zaščitili jamo pred nadaljnjim uničevanjem. Vrata so narejena tako, da je omogočen prehod za netopirje.

Danes je vhodni del Hude luknje do Plesišča elektrificiran. Po dogovoru izvajajo tudi ekskurzije skozi Lisičnico in Medvedji rov in po Prpičevem kaminu do izhoda. Razsvetljave ne uporabljajo stalno, zato se ob lučeh niso razrasle alge, lišaji in mahovi. S takimi problemi se ukvarjajo v turističnih jamah, kjer električno razsvetljavo pogosto uporabljajo.

Da bi zaščitili ponvice in drug jamski inventar, so v Medvedjem rovu urejene pohodne poti za obiskovalce, da ne hodijo drugod po jami. V zadnjem času lesene poti nadomeščajo s kovinskimi, ki so bolj trpežne in ne razpadajo v jami; prepereli ostanki lesa negativno vplivajo na jamski habitat.

V jami živijo mnoge živali. Najbolj značilni so netopirji, ki imajo tu tudi porodne kolonije, zato je jama v hladni polovici leta zaprta za vse obiskovalce. Huda luknja je pomembna tudi z botaničnega vidika, saj je v njenem temačnem vhodnem delu našla zavetje največja botanična posebnost soteske Hude luknje, kortuzovka ( Cortusa matthioli ). Ta redka jegličevka raste v Sloveniji le še na Uršlji gori. Vsako leto v začetku junija zacvetijo številni temno rožnati cvetovi (Skoberne, 1988). Rastlina v Hudi luknji trenutno ni ogrožena, saj je njeno rastišče težko dostopno.

Na pobočju Tisnika je poleg že omenjenega sistema Hude luknje še več drugih kraških pojavov, ki so nastali v triasnem kristalastem apnencu (Mioč in Žnidarič, 1972). V okolici Hude luknje so naravna okna, ki so nastala s podiranjem jamskega stropa. Najbolj opazno je naravno okno tik pred vhodom v jamo Huda luknja. Drugo je na nasprotni strani Pake pri spomeniku nadvojvodi Ivanu. Vodoravne jame na območju Tisnika so danes delno dostopne, saj so v pretežni meri zasute s sedimenti.

Mimo vhoda v jamo Špehovka (kat. št. 509) vodi markirana planinska pot. Jama je pomembna s paleolitološkega vidika, saj je bila postojanka obeh vrst paleolitskih ljudi, neandertalca in sodobnega človeka. Pred jamo in v vhodnih delih je v letih 1935 in 1937 izkopaval prof. Srečko Brodar. Med najdbami so prevladovala orodja iz mlajšega paleolitika, imenitna pa je tudi lepo izdelana koščena harpuna, ki jo pripisujejo mezolitiku (Skoberne, 1988). Glavna posebnost jame so medvedji obrusi. To so gladko zloščene skalne štrline, ob katere so se drgnili medvedi in s tem preganjali srbečico na mestih, kjer se niso mogli popraskati (Skoberne, 2004).

Dobroveljska planota je del Kamniško-Savinjskih Alp med Menino na zahodu, Zadrečko dolino na severu ter Savinjsko ravnijo oziroma Spodnjo Savinjsko dolino na vzhodu in jugu. Značilna je slemenitev jugozahod-severovzhod. Vrhovi se nižajo v severovzhodni smeri. Najvišja sta Tolsti (1077 m) in Šentjoški vrh (1077 m). Izoblikovanost površja je posledica delovanja korozije ter erozije površinskih voda. Na apnencih so se izoblikovali kraški pojavi: brezna in jame, suhe in slepe doline, požiralniki in ponori, ob vznožju planote pa so kraški izviri.

Na Dobroveljski planoti prevladuje navpičen vodni odtok, zato nastajajo predvsem brezna. V preteklosti so bile na Dobroveljski planoti drugačne geomorfološke in hidrološke razmere. Značilni so bili vodotoki, ki so izoblikovali vodoravne jame. Danes so te jame brez vodnega toka in večinoma bogato zasigane. V jamah so vidne stenske zajede, ki kažejo nekdanji nivo vode.

Jamarji Koroško-šaleškega jamarskega kluba Speleos – Siga Velenje smo v okviru projekta Varstvo kraških jam in virov pitne vode, ki smo ga izvajali v štirih pilotnih pokrajinah (Ložniško in Hudinjsko gričevje, Savinjska ravan, Velenjsko in Hudinjsko hribovje ter Dobroveljska planota) skušali poiskati vse registrirane jame. Ponovno smo določili lego vhodov ter preverili naravovarstveno stanje jam.

Pri terenskem delu smo imeli težave, ker je bil večji delež jam napačno lociran, saj je bilo v preteklosti mnogo težje določiti lego jame kot danes. Napačno lociranje jam je razlog, da je precej jam registriranih dvakrat. Ugotovili smo tudi, da je pogost problem opis dostopa do jame, ker se je recimo v zadnjih nekaj deset letih teren marsikje zelo spremenil. Tam, kjer je bil ob prvem opisu le en kolovoz, je sedaj npr. več cest, kjer je bil nekoč travnik, je sedaj gozd in obratno. V veliko pomoč so nam bili domačini, ki so nam pokazali ali opisali dostop do marsikatere jame. Po pričakovanjih smo ugotovili, da so lege jam, določene z GPS-om, mnogo natančnejše. Neredko so se glede na kartografsko določeno lego razlikovale za manj kot 10 m, kljub temu je v povprečju natančnost leg določena s toleranco ±40 m, kar je znak, da zanašanje le na GPS ni dovolj. Še vedno se je potrebno potruditi in opisati dostop do jame ter po možnosti vrisali lego v karto v majhnem merilu.

Nekatera zavarovana območja narave in območja naravnih vrednot so napačno določena, ker so bile jame napačno locirane.

Z vidika varovanja jam so najbolj ogrožene predvsem lahko dostopne jame v bližini naselij, cest in kolovozov. Takšne jame in brezna so pogosto odlagališča odpadkov. Nekatere jame so uničene in nedostopne, ker so jih zasuli s prstjo, gradbenim materialom, kamenjem oziroma z različnimi odpadki. Najbolj so ogrožene jame na območju Ložniškega gričevja, predvsem Ponikovskega krasa, kjer je poselitev gosta in je mnogo cest in kolovozov. Obenem je večina jam enostavno dostopna zaradi relativno velikih vhodov. Naravovarstvena zavest domačinov je zelo skromna, zato še vedno nastajajo nova odlagališča odpadkov v jamah.

Na kraških območjih s strnjeno poselitvijo bo nujno vzpostaviti kanalizacijske sisteme, da odplake ne bodo odtekale v podzemeljske jame in/oziroma v izvire. Na območjih z razpršeno poselitvijo bo potrebno zgraditi čim več rastlinskih čistilnih naprav, ki omogočajo sonaraven način čiščenja organskih odplak ob minimalnih stroških. Na ta način bi se kvaliteta kraških voda izboljšala.

Jamarji bomo še naprej raziskovali območja, obravnavana v projektu, saj pričakujemo najdbe še neregistriranih jam. Nadaljevali bomo z osveščanjem prebivalstva o pomenu varstva jam in narave nasploh, zlasti v zvezi z viri pitne vode. Potrebno bo analizirati kakovost kraških izvirov, ponikalnic in podzemeljskih vod, da bo mogoče pripraviti načrt sanacije onesnaženih jam in kraških voda.