Mnogi alpinisti so omenjali eno luknjo na sredini severne stene Ojstrice. V pogovoru s prijatelji se je oblikovala ideja, da bi šli to jamo pogledat in koncno je padla še odločitev, da to tudi storimo. Res je, da je bila to moja dolgoletna želja, ki se mi je sedaj tudi končno uresničila. Tako smo se v soboto, 21.07.2007, še v mraku odpravili proti Logarski dolini: Jernej Grudnik in Franjo Ažman, člana jamarskega kluba TIRSKI Zmaji iz Ljubnega, oba izkušena alpinista, ter Barbara Polanšek in Rajko Bračič, oba člana Koroško-šaleškega jamarskega kluba SPELEOS-SIGA iz Velenja.

Že v dolini se je v polnem sijaju pokazala Ojstrica, kamor smo bili namenjeni. Pot nas je vodila po planinski stezi mimo Koče na Klemenči jami, od tam pa naprej do pod stene, od koder smo začeli z našim vzponom. Preoblekli smo se v pasove in preobuli v plezalke. Gojzarje smo pospravili v nahrbtnike ter s seboj vzeli še kup opreme, ki smo jo potrebovali za dostop do jame in nato še v jami oziroma breznu. Plezanje do vhoda v jamo je trajalo približno 6 ur. Pri tem smo morali premagati kar nekaj zahtevnih odsekov, posebej za plezalca, ki tovori s seboj opremo v nahrbtniku. Ko smo v poznih popoldanskih urah prispeli do jame okrog 250 m nad vznožjem severne stene, je bil za nami le del naše poti.

Takoj smo se preoblekli v jamarsko opremo in pričeli z drugim delom naše avanture. Obesil sem štrik okoli velike skale, ki je bila zagozdena na vhodu v brezno in že me ni bilo več. Ostali so zunaj radovedno čakali informacije, kako jama izgleda. Po kakih 15 minutah sem se vrnil pod brezno in zavpil: »Brezno šiba!« Zadrl sem še, da rabim kladivo, da bom lahko razširil ožino, skozi katero sem se po napornem širjenju vendarle stlačil. Radovednost, kaj se skriva spodaj, pa je kmalu pognala za menoj še ostale. Trud, da sem razširil ožino, ni bil zaman, kajti brezno se je nadaljevalo po ozkem meandru, dokler nisem prispel do naslednje ovire - na prvi pogled nekaj podobnega kot »Bučalnik« iz Boke, če se ga kdo še spomni... Prepih, vam zagotavljam, je tako močan, kot da bi šel v ventilator, le da je tu ožina dolga le kakšnih 10 m. Poskušal sem se stlačiti skozi, a v prvem poskusu ni šlo. Ni mi ostalo drugega, kot da snamem pas in ostalo kramo, saj me je radovednost, kaj se nahaja na drugi strani, neizmerno gnala naprej. S precej mukami se mi navsezadnje vendarle uspelo stlačiti skozi ožino in, glej!, tam se je šele začelo odpirati! Padel sem v aktivni rov oziroma brezno. Člani na drugi strani so mi kar malce zavidali, da se niso stlačili skozi prehod pred mano, a smo bili končno vsi zadovoljni, da se brezno nadaljuje.

Na hitro smo rove izmerili, saj nas je že kar priganjal čas, da ne bi ostali v steni, ko se bo stemnilo. Hitro smo splezali na površje. Pred nami pa bila še zahtevna naloga, saj smo morali preplezati še ostali del, kakšnih 200 m stene do vrha Ojstrice. Jaz sem iz brezna še vlekel vrvi, ko sta bila Barbara in Franjo v navezi pripravljena za vzpon proti vrhu. Hitro sem se še sam preoblekel in že sva z Jernejem v navezi hitela za njima. Bolj kot smo se bližali vrhu, lažja je postajala pot, vendar je postajalo vse bolj mračno. Na vrh smo se povzpeli ob 21.30h, v dolini je bila tedaj že čista tema.

Zadovoljni, vsi z nasmeški na ustih, smo s prižganimi čelkami na čeladah, v temi, zložili preostalo opremo v nahrbtnike ter se z velikim olajšanjem preobuli iz plezalk v gojzarje. Sedaj ni manjkalo smeha na račun tega našega podviga, kajti v steni je bilo čutiti resnost in zaskrbljenost na obrazih vseh udeležencev. Končno smo bili pripravljeni za vrnitev v dolino, ki pa se je izkazala za mnogo bolj naporno kot smo predvidevali. Hoja po Kopinškovi poti, ki je znana kot ena od zelo zahtevnih zavarovanih poti v naših gorah po klinih ob jeklenicah, nam je ob težkih nahrbtnikih in le ob svetlobi čelk, vzela precej energije. Bolečine v kolenih so nakazovale, da smo se lotili zahtevne naloge. Okoli ene ure zjutraj smo se nazadnje zdravi in celi vrnili v dolino z lepimi občutki, ki nas bodo še dolgo spremljali - vsaj do takrat, ko se ponovno vrnemo v OGRINOVO luknjo oziroma, kar sedaj že lahko trdim: OGRINOVO BREZNO.

Dober občutek je, da lahko alpinizem in jamarstvo združiš v enotno lepo doživetje, ki bo verjetno dolgo ostal v lepem spominu! Dosedanja globina brezna je 60 m in se še nadaljuje. Upam, da se nadaljuje v velike globine in da bo kmalu še kaj pisalo o tem.

Z jamarskim pozdravom,
Rajko Bračič