JAME V KAMNISKIH ALPAH

Že enajsto leto zapored smo organizatorji tega tabora, ki je bil prvotno na koči Korošica, pod goro Ojstrico. Pričel ga je Vido Kregar, nadaljevali pa smo ga mi, vse do danes, z manjšimi spremembami. Ker pa je naš teren oddaljen dobre dve uri hoda od te koče, smo ga že leta 1990 prestavili na samo Moličko planino, za lažje in hitrejše dostope. V vseh teh letih smo raziskali precej novih jam, zato tem planinam jamarji rečemo "Kanin v malem". V tem pisanju pa bi omenil le najgloblje in najpomembnejša brezna.

Kot prvi in najgloblji v Kamniško Savinjskih Alpah je seveda Sistem Moličke planine, ki je sestavljen iz dveh vhodov oziroma brezen. Prvega, z imenom Zadnikovo brezno, so raziskovali Topolški jamarji in prišli do globine 628 m, kjer smo naše brezno Ledeno devico združili v sistem Moličke planine. Nadaljne raziskovanje je nadaljevalo naše društvo in po treh letih doseglo globino 1130,50 m, kjer nas je ustavil sifon s kristalno čisto vodo. Na zadnji akciji, ko smo po jami pobirali vrvi, je bil nivo sifona kar za dva metra nižji, vendar tudi takrat ni bilo videti prehoda za naprej. Tako je ostala prvotna globina Sistema Moličke peči.

Kot drugo zanimivo brezno bi bilo dobro omeniti brezno Edijeve vhode, ki je oddaljeno od prvega sistema Moličke peči le sto metrov. Tega smo locirali že leta 1993 in vse skozi opazovali ledenik v vhodnem breznu. Leta 1998 se je prvič pokazala mala špranja v srednjem breznu, vendar tudi to leto nismo mogli zlesti skozi ožino. To nam je uspelo šele naslednje leto in dosegli smo globino 518,80 m. Na dnu tega zadnjega »šahta« je dvorana z podorom v izmeri 60 m x 35 m in naklonom 36 stopinj, vendar je podor precej nevaren. To sem letos lahko tudi preveril, namreč tam, kjer je še lani bila "mala luknja" in bi bilo mogoče z malo kopanja priti še globlje, je bil ob obisku danes le kup kamenja, ki se je porušil in zamašil prehod v nadaljnje globine. V tem breznu pa je tudi najgloblja vertikala na tem pogorju, ki znaša kar 346 m, v enem kosu, s tem da ima zadnji kos 46 m brezna naklon 87 stopinj.

Tretjo brezno je še najbolj zanimivo predvsem zato, ker smo ga raziskovali kot prvo v tem pogorju. Takrat so strokovnjaki in poznavalci terena v tem delu Kamniških planin govorili, da na tem področju ni mogoče dobiti globlje jame od 400 m. Seveda smo leta 1989-90 aktivno raziskovali in tako dosegli globino 447,30 m. Ustavil nas je sifon in pa neprehodna ožina malo višje od sifona. Takrat, sicer zadovoljni in ponosni na globino, smo nekako zaključili tukaj raziskave predvsem zato, ker smo rabili opremo za odpravo v Španijo. Tam smo v zgodovini brezna, kot tretja odprava, dosegli globino 1017 m, v breznu Torcca Urielo, pod znamenito Špansko goro, Pikos del Evropas. Med tem pa je preteklo veliko vode in tudi dosti snega in ledu se je stopilo, preden sem dobil voljo delati in raziskovati ponovno v tem breznu. Med temi leti smo seveda raziskovali prejšnja brezna in leta 1997 sem predlagal raziskovanje v breznu z delovno oznako 1/51, ki je dobilo že leta 1989 ime brezno pod Moličko pečjo. To se je zgodilo na drugem taboru Korošica, za katerega smo bili prepričani, da bo tradicionalen (no, vsaj mi smo bili tega mišljenja). Raziskovanje smo pričeli na globini 184 m, kjer smo pričeli raziskovati desni krak tega brezna. Ta rov sem opazil na eni od prejšnjih akcij in na koncu se je izkazalo, da je ta rov globlji za dobre 46 m. Zopet smo imeli novo globino, ki je tokrat znašala 493,50 m. Seveda pa s tem nismo bili zadovoljni, kajti povezave s Sistemom Molička planina nam ni uspelo dobiti, kljub temu da sta načrta kazala dobro smer in ostalo je le borih 25 m (po tlorisu) do združitve. Energije pa nam vseeno ni zmanjkalo. Odločili smo se še enkrat opremiti brezno pod Moličko pečjo, po levem že raziskanem rovu, vse do sifona in ni bilo zaman. Skozi sifon res nismo lezli, smo pa razbili zasigano skalno prepreko, ki sem jo videl že leta 1989. Na srečo in z neomajno upornostjo, je kaj hitro popustila pod našimi kladivi. Trud za to delo pa je bil več kot poplačan. Že po prvih metrih smo ugotovili, da smo prišli za sifon, ki je bil prehoden le za zrak, ki je uhajal zdaj noter zdaj ven. Vse bolj kot smo se oddaljevali od starih že znanih rovov, vse lepše in okrašeno je postajalo. Tako se nisi mogel zadrževati, da nisi izustil nerazumevajočega krika in nato opazoval lepote narave, ki so dane samo zate. Zate, ki si se potrudil priti tako globoko in občudovati stvarstvo narave, ki je te lepote naredila le za nas smrtnike, ki si želimo naravo občudovati tudi znotraj našega planeta. Zakaj sem tako navdušen nad tem delom odkritja, je razvidno iz dia-posnetkov, ki so na moje veselje uspeli. Res jih je zelo malo, a toliko bolj so lepi. Kapniške tvorbe so nepojmljivo lepih barv od popolnoma črne do karamele, rumene, rdeče in kaj bi našteval. Spekter barv je v soju karbidke tako pester, da se nikakor ne moreš nagledati teh lepot, ki začuda visijo in stojijo na črnih apnencih, ki so na zelo trdi skali. Doma v toplem in svetlem prostoru se spravim risati in sestavljati načrt, v mislih pa sem še vedno v Kristalnem rovu, ki si vsekakor zasluži to ime. Globine nismo povečali, če ravno smo odkrili najlepši del jame v pogorju Kamniško Savinjskih Alp. Ta del jame meri v globino le 478 m.

Kot vsako leto do sedaj, smo tudi lani organizirali tabor, ki je bil zopet eden zelo uspešnih, z vidika jamarskega raziskovanja, ali "raziskovanja nekoristnega sveta". Navdušili smo kar nekaj novi zagnancev oziroma novih mladih jamarjev. Tako smo letos imeli tri mlade jamarje med temi sta bili dve ženskega spola in sam se počutim kar ponosnega, da smo uspeli pridobiti med naše vrste zopet ženske, povrhu pa še zelo izobražene, predvsem pa prijetne prijatelje, s katerimi smo delili letošnjo bero uspehov. Občutek sem imel, da so oni bolj veseli kot jaz sam, ki že sem gor zahajam 15 let, nad našim odkritjem. Po desetih letih opazovanja zaledenelega vhoda je leta 2000 mati narava dopustila jamarjem tako dolgo željeni spust v brezno z imenom Sveti Vid. Že pred leti, ko smo raziskovali brezno pod Moličko pečjo, smo predvidevali povezavo in vsako leto naskakovali ta vhod, vendar brez uspeha. Bila je slaba zima in vroče poletje. Naredila sta svoje in pričel se je spust v globino, ki sem jo nekako predvidel. Leta 1990 je bil vhod popolnoma odprt in takrat smo ocenili globino na sto do sto deset metrov. Zmotil sem se le za deset metrov, globina tega »šahta« je 130,40 m. Brezno je povsem okovano v snegu in ledu in tako smo nekako spiralno in cikcak napredovali navzdol. Na globini 92 m smo naleteli na galerijo, ki smo ji dali ime Galerija 2000, v njej pa polno kapniških okraskov in zopet je bilo presenečenje popolno. Navdušenje je bilo, predvsem med novinci veliko, saj so bili njihovi občutki ob raziskovanju še neodkritega, za grif rečeno, nekoristnega sveta, nepopisni. Raziskovalna žilca pa je močnejša od pisanja in že smo se zopet spuščali globinam naproti. V brezno Sveti vid smo se podali lani kar štirikrat in najprej raziskovali galerijo. Kaj hitro smo ugotovili, da bo konec rovov v tem delu, tako je galerija dolga 123 m in nekje na sredini ima obetavno brezno. V samem koncu galerije sem odkril malo luknjo, ki nas pelje navzgor in pridemo v aktivni rov. Kamini se dvigajo še 45 m visoko, do koder sem lahko prišel brez kakšnih pripomočkov. Kamin se še vedno nadaljuje in na tem mestu nam je ostalo neraziskano brezno. Tukaj smo tudi končali raziskovanje. Sledilo je naslednje raziskovanje in pričeli smo v sredini galerije. Spusti v globino in raziskovanje nam niso delali večjih preglavic, tako smo dokaj hitro dosegli globino 197 m. Pred nami se je odpiral meander, ki ni obetal dobrega. In res, po dobrih 20 m meandra, je bila ožina, skozi katero je mogel le zrak. Vendar smo bili zopet dovolj uporni in si naredili dovolj prostora in zlezli skozi. In splačalo se je, stopnje so si kar sledile, druga za drugo in hitro smo dosegli sedanjo globino 469 m, do dna pa je še dobre dvajset metrov. Da bi dosegli dno, bi morali imeti še nekaj vri, vendar nam jo je zmanjkalo. Zima pa je že krepko zakorakala v našo deželo in nam preprečila nadaljne raziskovanje. Če nam bo seveda zima naklonjena, se bomo urno podali in ugotovili stanje in vas že obvestimo. Če bodo vremenske razmere dopuščale, bomo še letos poskusili z raziskovanjem v Drugem sistemu Moličke planine. Globina in pa tlorisna projekcija vse bolj kažeta na ugodno razporeditev rovov za povezavo z Prvim sistemom Moličke planine. Seveda pa obstaja možnost, da se povežemo z starimi deli brezna 1/51, seveda pa si tega najmanj želimo.

Milan Podpečan M.z L.