KŠJK "SPELEOS-SIGA" VELENJE

Rajko Bračič              
Mojca Hribernik
Drago Jeseničnik
Mitja Jenko
Adrijana Novak

DZRJ BLED

Oskar Franc Klemenčič      
Nina Erčulj
Jure Nečimer 

DZRJ KRANJ

Davo Preisinger          

3.8.petek

Odhod! Vsi člani odprave smo se dobili okoli sedme ure zvečer v Novem Mestu. Pot smo nadaljevali, eni v kombiju drugi v osebnem avtomobilu. Po hrvaški avtocesti do Splita, Dubrovnika in do črnogorske meje.  

4.8.sobota 

Jutro nas je pozdravilo v Hercegnovem. Nadaljevali smo skozi Kotor v smeri Cetinja. Malo pred vasjo Njeguši smo zavili desno proti Ivanovim koritom, pod Štirovnikom. V vasi Zgornji Bjeloši smo obiskali Janka Lipovino, kjer smo na njegovem travniku šotorili. Topel sprejem in pogostitev pri Janku, kot da smo doma. Zvečer smo se odpeljali v Cetinje na večerjo, kjer smo si privoščili ploščo z žara.  

5.8.nedelja 

Zjutraj smo pospravili šotore, se zahvalili družini Janka Lipovone za gostoljubje in nadaljevali v Cetinje, kjer smo se srečali z Lolo in Vaskotom. Lola nas je povabil na svoj dom, kjer nam je zaigral nekaj viž na harmoniko. Poskusili smo dobro jabolčno žganje, katerega kuha sam. Za popotnico nam je dal nekaj svojih domačih jabolk, pot pa smo nadaljevali skozi Podgorico proti Nikšiču. Na poti smo videli več gozdnih požarov hkrati. V Nikšiču smo se srečali z Vesom (Veselin Mijuskovič - izvršni direktor Asociacije Speleoloških društava Crne Gore). Namestili smo se v stari Vesovi domačiji, v vasi Kunak, nekaj deset metrov proč od jame Ukloča, ki smo jo raziskali pred dvema letoma. Vas leži na koncu Nikšičkega polja, blizu Ponora Slivlje. Črnogorski prijatelji so nas pozdravili s pesmijo slovenskega kantavtorja (Jure jim je dal CD Adija Smolarja): "Je treba delat!" In ta pripev nas je spremljal ves čas druženja - prav primerno za črnogorske razmere. Vendar pozor! Nikakor mi ni šlo v glavo, da Črnogorci pojejo: "Je treba delat..." Zato sem po dveh dneh enega izmed njih prosil, naj ponovi, zadnji besedi. Pa sta se po njegovem glasili: "Ne treba delat..." Pa sem mu rekel: "A dečko, napak ste to prevedli, Smolar poje "Je treba delat - ima, da se radi!" Zdelo se mi je, da potem niso peli več tako zagnano, so bolj brundali. Zvečer se nam je pridružilo še nekaj črnogorskih jamarjev in jamark. Ob Nikšičkem pivu in pečenju smo se kar malo zapili.  

6.8. ponedeljek

Zjutraj smo odšli do Ponora Slivlje. Ena skupina je odšla opremljanjat jamo, druga pa plezalni vrtec, kar na notranji steni betonskega obroča. Mojca je opremila del jame, ki je bil raziskan že pred dvema letoma. Nina je v jamo prinesla napolnjeno avtomobilsko zračnico, ki pa je bila premajhna za premagovanje jezer. Zato je Oskar prinesel v jamo kladivo Hilti, na akumulatorski pogon, s katerim je Jure zavrtal svedrovce, za prečko na približno šestdesetih metrih globine. Tukaj jamo ponovno obsije dnevna svetloba iz drugega vhoda, ki daje dvorani poseben, veličasten pečat. Adrijana in Mitja sta fotografirala in snemala dogajanja, za arhiv. Rajko pa je nadzoroval učenje v plezalnem vrtcu. Prespali smo v Kunaku, a je bilo zvečer manj veselo. Drago je za vse skuhal špagete z veliko polivke iz mletega mesa. Okusno kar se da. Oskar jo je pobral spat med prvimi, in smo se zbali, da ne zboli. Na srečo so bile le posledice prejšnje noči.  

7.8. torek 

Zopet v ponor Slivlje. Veso je kupil napihljiv otroški čolnič za premagovanje jezerc, ki se ob napredovanju pojavljajo. Za prvim jezerom, je Jure že prejšnji dan videl, za kaskado, spet novo jezero. Sklenjeno je bilo, da se opremi še drugi vhod, da bi se tudi ta del izmeril in narisal. Opremila sta ga Jure in Golub. Mlajši člani in članice iz Črne gore so tudi ta dan vadili vrvno tehniko, na steni, znotraj betonskega obroca. Raziskovalna ekipa: Rajko, Mojca, Duško, Jure, Golub, Adrijana in Mitja je napredovala še preko nekaj kaskad, potem pa jim je zmanjkalo vrvi. Med opremljanjem so v vodi našli malo jamsko žuželko - najverjetneje rakca, ki je bil čisto brez pigmenta. Ven so ga prinesli v plastični steklenici, v vodi. Miloš ga je drugi dan odnesel znanstveniku - biologu iz Podgorice. Pri vračanju z jame se je Mojci odlomil nosilni vijak "spid" (svedrovec kupljen v Merkurju!). Zavedajmo se, da je jamarstvo resno in nevarno, ter da pri naših življenjih ne gre varčevati. Padla je en meter in pol na hrbet, na srečo v vodo, na drugi strani je bil z žemarjem pripet Jure, ki ga je vrglo v steno in je s tem ublažil padec Mojce. Razen slabega občutka in mokrote do prsi, drugih posledic ni bilo, lahko pa bi se končalo močno drugače!!! Dogajanja okoli jame je prišla snemat tudi ekipa Nikšičke televizije, za oddajo "Niko kao ja". To je oddaja o ljudeh, ki se ukvarjajo z nevsakdanjimi stvarmi. Namen je, da predstavi njihovo življenje in delo. Prispevek pa je zvečer televizija že tudi predvajala.  

8.8. sreda

Prva ekipa je šla po jami naprej, da bi prišla čim dlje. Rajko, Jure in Oskar so opremljali jamo, medtem ko sta jamo merili Nina in Mojca. Mitja in Adrijana sta jamo in dogajanje v njej dokumentirala skozi objektiv fotoaparata in kamere. Opremljanje jame pa sta se učila tudi Črnogorca Golub in Duško. Pri prečkanju 30 m jezera se je Oskarju prevrnil čolniček, tako da se je le ta cel potopil v mrzlo vodo. Ostal je v hipu brez luči. Na srečo pa se je hitro zbral in zaplaval proti Rajčevi luči, na drugi strani jezerca. Nič kaj zavidanja vredno plavanje v temi, v kombinezonu, (v vsej jamarski opremi: pas in ostala kovačija!) v hladni in umazani vodi. Jure je pred jamo navrtal dve prečki, in žičnico za učenje mladih črnogorskih jamarjev. To je bil test za črnogorske jamarje in najbolje ga je opravil Miloš. Za nagrado pa smo mu naslednji dan dovolili v jamo, do vekikega jezera.  

9.8.četrtek 

Zaradi predvidenega poslabšanja vremena smo se razdelili v dve ekipi. V prvi so bili Jure, Nina in Oskar. V drugi ekipi so bili Rajko, Mojca, Golub, Miloš, Mitja in Adrijana. Prva ekipa je šla do konca opremljenih poti v jami, ter jamo razopremila do velikega jezera. Tokrat je Oskarju uspelo preveslati jezero, imel pa je probleme na koncu, saj je prejšnji dan zmanjkalo svedrovcev in je bila čez skalni rogelj dana samo zanka, ki pa se je Oskarju staknila in malo se je povaljal po sluzasti skali, vendar jo je odnesel brez hujših posledic. Druga ekipa, z Rajkom na čelu, je razopremila drugi del jame. Jama je bila razopremljena hitro, saj je bila ekipa številna, in vsak je prijel po eno transportko, ki ni bila težja od 70 m vrvi. Raziskovanje te jame je kot »podzemni kanjoning«, stene pa so sprane in gladke. Tudi ta dan je prišla snemat dogajanje ob ponoru Slivlja televizijska ekipa, tokrat iz Podgorice. Z Dragom sva šla do Vojnega objekta, kjer smo taborili pred dvema letoma. Vse je v še večjem razpadanju. Iz zaklonišča so v tem času ukradli težka kovinska vrata. Pot sva nadaljevala ob robu Nikšičkega polja do vasi Ozrinici, kjer naju je domačinka povabila na kavo in šilce slivovice. Ne boste verjeli, nisva se branila. Vrnila sva se do Ponora Slivlje, kjer so ekipe še vedno razopremljale. Med vračanjem v tabor sva zavila še do brane, kjer ponikne voda v cevi za hidroelektrarno Peručica. Neverjetno koliko plastičnih steklenic prinese voda iz smeri Nikšiča, po kanalu. Te potem z grabljami odstranijo in kar zakurijo. V Črni Gori žal ljudje še nimajo razvite tiste zavesti, da bi zbirali smeti, tako le te ležijo domala povsod, na vsakih 500 metrov se najde divje odlagališče. Bilo je zelo vroče, nekaj ur po soncu, na njivah pa so zijale globoke razpoke v izsušeni zemlji. Do večera je bila celotna jama razopremljena. Črnogorskim jamarjem smo pustili zajeten kup vrvi, in verigo vponk. Zvečer je bila odigrana mednarodna nogometna tekma s pomešano posadko. Pozno zvečer pa je pričelo deževati. Zaključili smo ravno pravi čas.  

10.8. petek

Peljali smo se čez prelaz nad vasjo Kunak do samostana Ostrog. Po ogledu samostana, smo se spustili do elektrarne Peručica. Na desni strani elektrarne smo po delno suhem koritu reke šli do domnevnega izvira reke Zete, kjer naj bi prišle na dan vode, ki poniknejo v Ponoru Slivlje. Vsa stvar je močno vprašljiva. Rajko in Jure sta se povzpela še veliko višje in nista prišla do pravega izvira. Ta predel bi bilo potrebno še temeljito raziskati in vsekakor ugotavljati z barvanjem resnico. Po tej napol suhi strugi smo si ogledovali pestro življenje žab, paglavcev in beloušk. Težko srečaš naenkrat toliko kač na enem mestu! V Nikšič smo se peljali po nekdanji glavni cesti iz Podgorice v Nikšič. Čeprav, sedaj malo slabša cesta, nudi slikovite prizore pokrajine in kraškega sveta (zares lepi "šolski" primeri škrapelj). Prava panoramska cesta! Na južnem obrobju Nikšičkega polja smo si ogledali še delujoče "čumurane" - peči, v katerih kuhajo oglje. Beseda čumur pomeni oglje in je najverjetneje turškega izvora. Tudi pri normalnem govorjenju smo opazili veliko besed iz turcizma. Zvečer je sledil obvezni krst tistih, ki so bili prvič v jami. Pop je bil kdo drug kot Drago, pomočnik ministrant, popič pa Davo. Kazni je zelo nežno izvajal Rajko. Pop in popič sta se pogosto zatekala k mašnem opravilu - »pomolimo se bogu« - z belim mašnim vinom. Ponoči je deževalo.  

11.8. sobota

Zjutraj smo sušili podrte šotore in pospravili kamp. Ogledali smo si tržnico v Nikšiču in nakupili, kaj drugega, kot nože. Sledila je vožnja do Podgorice, kratek ogled, kava, pivo in nabava hrane. Spremljal nas je Miloš Pavičevič, ki študira biologijo v Nikšiču, drugače pa stanuje v Podgorici. On nas je tudi vodil naprej proti planini Kučka korita, kjer smo v zapuščeni karavli tudi prespali. Med potjo smo si ogledali še muzej Marka Popoviča Miljana, znamenitega Črnogorca za časa kralja Nikole. Napisal je knjigo »Čojsta i junaštvo«. Beseda čojsto pomeni - zaščititi drugega od sebe, junaštvo pa - zaščititi sebe od drugih. V muzeju je veliko narodnih noš in starega orožja, tudi znamenite črnogorske pištole kalibra 11,5 mm. Opuščeno graničarsko karavlo, v kateri smo prespali, upravlja Planinarsko smučarski klub Komovi, iz Nikšiča, katerega člani so bili tudi na jamarskem taboru v Nikšiču. Planina Kučka korita je posejana z vikendi in tremi bifeji. Mi smo obiskali Katun kafano. Okrogla lesena koliba, imenovana Savardok, prekrita s slamo, podobna našim stanom na Veliki Planini. Po obodu so razporejena  lesena sedišca, na sredini pa odprto kurišče, kjer se lahko tudi kuha v kotliču obešenem na strop. Zvečer so se nam v karavli pridružili še stari znanci Biljana, Rašo in Duško z voznikom.  

12.8. nedelja

Zjutraj smo se vsi skupaj odpravili peš na Vidigled. To je meja z Albanijo, ki poteka po robu skalne pečine. Z nje se globoko v dolini vidi mesto Tamara v Albaniji. Do tja nas je vodil domačin, gospodar bližnjega stana na planini. Vitalni sedeminosemdesetletni upokojeni policist je meril korak, da je bilo kaj. Bil je poln šal in nas je nazaj grede povabil v stan, na žganjico in piškote. Ena njegovih: "Da je čaša flaša, flaša more, pili bi do zore". Tudi njegovi ženi, približno enakih let, se je bilo potrebno globoko prikloniti. Vedrina ni nikjer kazala skromnega in trdega življenja prehojenih let. Pot smo nato nadaljevali skozi vasi Orahovo, Bezjovo, Kržanja in Gornje Stravce do Bukumirskog jezera. Tu sem po dolgih letih popotovanj srečal zelo neprijaznega domačina, ki je lovil ribe. Tudi predsednik planinskega društva iz Nikšiča, ki je tu slučajno planinaril, mi je potrdil, da so tu domačini nekako čudni. Peljali smo se naprej, čez prelaz Džebeza, v dolino Mokro, po Črni planini in z višine gledali na Rikovačko jezero. Tudi to leži čisto blizu meje z Albanijo. Nabirali smo borovnice. Črnogorci jih imenujejo širokar. Spuščali smo se skozi Katun Mokro do vasi Veruša. Tu je izvir Tare, drugi je Opasanica. Pot nas je vodila dalje skozi Han Garačiča v Mateševo, kjer smo zavili desno proti Andrijevici. Na vrhu prelaza,1573 m, kjer se v dolini že vidi Andrijevica, smo zavili desno na planino Štavna, del koč se imenuje Katun Vuliča. Na prelazu stoji krčma, pisano v cirilici, kjer imajo po stenah nagačene divje živali. Naš prijatelj Radomir Vulič - Rašo ima tu na planini strica Mirka Vuliča - Muso, ki nas je s svojima sestrama in mamo izdatno pogostil. Živijo zelo skromno, brez stalnega zaslužka, a so na dve mizi nanosili dobrot, da sta se mizi dobesedno krivili. Svež beli sir, jogurt na poseben način, bela in koruzna pogača, flancati, povitica s skuto, pečena paprika.  Tudi Rašov oče gradi na planini stan. Posebej za nas je prišel gor in prinesel odlično slivovico. Sledil je "nočni koncert": Oskar, Drago in Davo, dokler ni steklenica izhlapela in Rajko zagodrnjal. Gospodar Mirko Vulič je doma iz vasi Konjuhe, zaselek Krajišta, blizu Andrijevice.  

13.8. ponedeljek

Navsezgodaj sta se Mojca in Mitja povzpela na vrh Vasojevičkog Koma - 2469 m. Vrnili smo se v dolino in v Kolašin. Ogled tržnice, kjer smo nakupili nekaj sadja in tobak. Kilogram odličnega albanskega tobaka za cigarete stane deset evrov. Nadaljevali smo na planino Javorje in obiskali Tripka Bjeliča - Radojico. Pri njem smo taborili v stanu pred dvema letoma. Bil nas je zelo vesel, mi pa njega in žene. Nesli smo jima nekaj daril in slik. Pogostila sta nas z dimljeno govedino, ki pa je bila na žalost zelo trda. Dobri, gostoljubni ljudje, čeprav živijo zelo skromno. Nazaj v Kolašin, na obisk k Danielu Vinceku. Pogostil nas je s pivom, in nam dal veliko literature. Vozili smo se še do Bjelog Polja, kjer smo v motelu ob cesti prespali po pet evrov na osebo, in se končno po nekaj dneh dostojno stuširali. Dobro smo povečerjali v restavraciji ob motelu.  

14.8. torek

Zjutraj smo krenili proti Srbiji. Preko Velike Župe, Prijepolja, Nove Varoši, Konjic Grada, Užic, Sevojna in Požege v Valjevo. Malo smo se sprehodili po mestu, popili pivo in se dobili z jamarskimi kolegi iz Valjeva. Ti so nas častili s kosilom. Sprehodili smo se ob reki, in nabavili pravo sljivovico, ki je svetlorjave barve, ker naj bi se starala v hrastovih sodih. Odpravili smo se proti Rumi, kjer smo vstopili na avtocesto.

Ob dveh zjutraj 15.8. sva z Oskarjem izstopila v Celju.

Skup »sklamfal« Davo