Člani treh slovenskih jamarskih društev smo se v mesecu septembru podali na raziskovanje črnogorskega podzemlja. Jamarjem iz Bleda in Velenja sem se pridružil kot član Društva za raziskovanje jam Kranj. Črnogorsko pokrajino v veliki meri pokrivata apnenec in dolomit, zato je pravi raj za jamarske raziskovalce. Neraziskanega je še veliko ozemlja, tako domači, maloštevilni jamarji, radi vidijo, če jim kdo pri raziskavah pomaga.

Na pot smo se, z dvema kombijema, odpravili 16.septembra popoldne in v enem zamahu prevozili do Hercegnovega. Srečali smo se z domačim jamarjem Dejanom Verigo, članom jamarske sekcije P.D. Subra. Organiziral je krajši izlet s čolnom do Modre špilje, kjer pa nam je premočan jugo onemogočil njen ogled. S čolnom bi se morali zapeljeti skoznjo. Ustavili smo se še na otočku Mamula, kjer stoji kamnita trdnjava iz Avstroogrskih časov. Iz nje so branili dostop nepovabljenim ladjam v Boko Kotorsko. Sledil je še polurni skok v morje in pot preko Risna po serpentinah čez Grahovo v Nikšič. Tudi tu smo se srečali z jamarjem Veselinom Mijuskovičem , ki nas je pospremil v opuščeni vojni objekt. Rahlo utrujeni, smo po šestindvajsetih urah popotovanja, popadali po lesenem podu zgradbe. Ponoči je pričelo deževati in na več mestih kapljati iz stropa. Tako je bila zjutraj prva naloga zakrpati streho. Okrog hiše in v kleti je ležalo nekaj strešnikov, ostale luknje pa smo zatesnili s polivinilom. Vsaka slaba stran ima tudi kaj dobrega. V zgradbi ni bilo elektrike in ne vode, in slednjo smo nalovili iz žleba. Kljub rahlemu dežju smo se že dopoldne odpravili do prve jame, oziroma požiralnika. Pri prodoru do osemdeset metrov globine je voda pričela hitro naraščati, zato se je morala raziskovalna ekipa z vso naglico umakniti. V breznu je ostala vsa oprema. V ta požiralnik se steka pretežni del vode z Nikšičkega polja. Popoldne smo si ogledali pravoslavni samostan, manastir Ostrog, ki je zgrajen v velikem skalnem previsu. Zvečer je bilo Nikšičko polje že poplavljeno, in je izgledalo podobno našemu Planinskemu polju. Dež ni hotel ponehati, mi pa tudi ne. Zjutraj smo se odpravili do jame Ukloča, ali Mišova jama, kot so jo tudi imenovali. Jama leži na malo dvignjenem pobočju, na koncu Nikšičkega polja. Po petnajstmetrskem vhodnem breznu se razdeli v dva kraka, in je globoka 65 mertov. Da se spuščamo v jamo se je kmalu zvedelo v okolici in pred vhodom se je nabralo nekaj domačinov. Vedeli so povedati, da je pred leti vanjo padla krava, med vojno pa so vanjo zmetali orožje četniki, ko so se umikali. Mit o gromozansko globoki jami se je razblinil na 65 metrih. Res pa je bilo v jami več minometnih granat in ročnih italijanskih bomb. Voda z Nikšičkega polja je tako hitro, kot je pritekla, tudi odtekla, ko je prenehalo deževati. Ponovno smo se spustili v požiralnik in pobrali vso opremo.

Preselili smo se v Cetinje, kjer je bil naš vodič Bora Zorič. Razdelili smo se v dve ekipi. Prva je raziskovala brezno »Jama kod vrela«, v kateri ni bil še nihče. To brezno, z markantnim vhodnim delom, leži blizu ceste, ki povezuje Cetinje s Podgorico. Kot so nam povedali zvečer, ko smo ob Nikšičkem pivu analizirali raziskave dneva, se je brezno po nekaj skokih končalo pri 85 metrih globine. Z drugo ekipo smo se zapeljali iz Cetinja proti Lovčenu, in zavili v vas Bjeloše, ter po zelo slabi cesti proti Konjskem. Zanimiva je razlaga, zakaj ime Konjsko. V gozdovih Črne Gore drva do ceste znosijo na hrbtih, majhni, nezahtevni, a zelo trpežni konji. Navada pri domačinih je bila, da je lastnik starega obnemoglega konja zapeljal na to napol planino in ga prepustil naravi. Ob poti na Konjsko nam je Bora pokazal tudi še neraziskano brezno Golubinka. V Črni Gori je na desetine jam s tem imenom, zato smo ga poimenovali Jama pod Humom, po bližnjem hribu. Vhod je bil tudi tu očem dopadljiv, breznu premera deset metrov ni bilo videti dna.

Osvajanje takega brezna se prične z izdelavo sidrišča, pritrdišča za vrv ob robu prepada. Prvi, ki prodira v globino najprej počisti nesnago pod seboj, da prepreči nevarnost padanja vej in slabo pritrnjenega kamenja nase in na ostale, ko se spuščajo. Na prvi nižji polici izdela drugo sidrišče in tako naprej do dna. Vrv za spuščanje se namreč ne sme nikjer dotikati stene oziroma skalnega robu. Pri povratku obstaja nevarnost, da bi se z drgnenje preglodala.

Tako delo je zamudno, zato smo se tisti ki smo ostali zunaj, da se nebi dolgočasili zaposlili. Eni z nabiranjem ogromih lisičk in normalnih jurčkov (vrganj), s Petrom, našim novim članom sva se vrgla nad kamenje. Našla sva megalodontno školjko v skali, deset milimetrskega okamnelega morskega ježka, polžka ne dosti večjega in to je bilo vse po dveurnem iskanju. Čeprav je Črna Gora eno samo kamenje na vsej poti, razen tega, nisem našel ničesar več.

Tudi Jama pod Humom se je končala pri 38. metrih. Malo smo bili razočarani nad tako hitrim koncem, a nas je potolažil Janko Lipovina, domačin ki se je ravno takrat vračal s sinom iz drvarjenja. Povedal nam je še za eno jamo nad vasjo Bjeloše, kjer je doma. Po krajši pogostitvi v njegovi hiši nas je njegov sin peljal na hrib za vasjo. Pokazal nam je vhod v brezno, za katerega so domačini, kot običajno mislili, da nima dna. Sami pa smo spotoma našli še razpoko, ki se nam je zdela obetavna. Res se je izkazalo naslednjega dne, da smo imeli prav. Pokazano brezno se je končalo pri 18 metrih, razpoka pa nas je zaposljevala še tri dni. Na koncu smo namerili preko 500 metrov dolžine rovov, 260 metrov globine in celoten sistem se še nadaljuje. Torej delo za prihodnje leto.

Nismo pa samo rili pod zamljo, ampak smo si ogledali Njegošev mavzolej na Lovčenu, dvorec črnogorskih kraljev v Cetinju, Skadarsko jezero, in nekaj obale z Budvo in Svetim Štefanom. V mešanih ekipah z jamarji iz Hercegnovega in Trebinja smo prvi prodrli do dna v 250 metrskem breznu »Peč«, točno nad mestom Kotor, v Zalivu Boka Kotorska. Nadmorska višina vhoda v jamo je 880 metrov in mesto leži v globini kot na dlani.

Za zadnjo postajo raziskovanj smo se preselili v okolico Kolašina nad Dragoviča Polje. Tu nas je vodil prijazni gospod Daniel Vincek. Nastanili smo se v pastirski staji gospodarja Tripka Bjieliča Radojice. S kar nekaj težave sta se kombija prebijala po travnatem terenu planine Javorje na višini 1600 metrov. Gospodar in vsi ostali domačini so nas sprejeli nadvse gostoljubno. Čeprav živijo, za naše razmere, zelo skromno, so zadovoljni, pridni, delavni in nihče ni tarnal nad svojo usodo. Gospodinja nam je vsako jutro prinesla mleka, smetane in belega sira. Odstopili so nam stan z osem ležišči, vodja Srečo in moja malenkost, gotovo zaradi mojega emša, pa sva spala v njihovem stanu. Vsak večer smo se vsi nagnetli v bivalnem stanu, kjer je bilo prijetno toplo ob štedilniku, prišli pa so tudi pastirji iz okoliških bivališč. Beseda je dala besedo, vmes pa je gospodar z žganjem pridno polnil šilca.

Kljub debati do poznih ur je bila jutranja ura odhoda v jame rana. Gospodar Radojica spredaj, mi pa v gosjem redu za njim. Najprej smo se ustavili pri jamah Tri čavke, kjer sta dve ekipi pričeli z delom, nekaj pa nas je nadaljevalo do brezna Čavka na Bendži. Dela za ta dan je bilo dovolj, a nam je ob vračanju gospodar pokazal še vhode v jame Čavka na Milikino žrijelo, Ravna čavka, Glavica Šišoviča in Za glavice Šišoviča. Vse jame imajo namreč ime Čavka, to pa zato, ker so pred leti v jamah prenočevale kavke. Sedaj ji že več let ni in nihče ne ve zakaj.

Med domačini se iz roda v rod prenašajo bajke o jamah. Tako pravijo, da je nekoč v davnih časih ob jami Tri čavke pastirica pletla in so jo krave ob prerivanju potisnile na rob, da je padla v jamo. Nikoli več je niso našli, le njeno roko je voda prinesla na dan pri izviru v dolini.

Na osnovi takih pripovedovanj je bilo jasno, da nam nikakor niso verjeli, ko smo jim povedali, da je jama Tri čavke globoka le 65 metrov. Zanimivo za nas je bilo le to, da je v jami stalni led. Dobro bi bilo ugotoviti iz katerega obdobja je ta led, saj je naložen v skladih, med katerimi se vidijo temnejše in svetlejše plasti. Svet na planini Javorje se nekoliko razlikuje od ostalega terena, ki smo ga spoznali prej. Med plastmi apnenca, ali dolomita so vrinjene tanjše plasti rožencev. Tudi skalna pobočja, kjer so vidne golice med travo, so polna lepih gomoljev roženca. Na tem področju smo do konca raziskali, torej izmerili in narisali načrte šestih jam, nekaj pa jih je ostalo še za prihodnje leto.

Domov smo se vračali iz Dragojeviča Polja preko Šavnika mimo Plužin ob reki Pivi, skozi sedanjo Srbsko krajino, po od tankov zorani obupni poti, do Sarajeva. Dobro je bilo vsaj to, da smo potovali ponoči, in so se luknje malo manj videle. V Sarajevo smo prispeli ob polnoči, in komaj še ujeli odprt lokal na Baščaršiji, da smo si privoščili prave čevapčiče. Brez spanja smo nadaljevali skozi Zenico v Slavonski Brod, ter po avtocesti do Brežic. Vso pot je deževalo, vidljivost je bila slaba, a doma je zjutraj posijalo sonce.

Štirinajstdnevna odprava v Črno Goro je opravila veliko delo, saj je bilo izmerjenih in narisanih dvanajst novih jam. Tudi pri domačinih smo se lepo zapisali, saj so nas povsod vabili še za prihodnje leto.

Davo Preisinger