RAJKO BRAČIČ

... V SLOVO

 

Rajko Bračič je bil s podzemljem povezan od svojega 18. leta, saj se je kot izšolan in že odrasel človek s svojo poklicno usmeritvijo podal v rudnik. A v podzemlju je videl mnogo več kakor samo svojo službo, zato je temu svetu posvetil še svoj prosti čas.

Jamarstvo je bila njegova strast

Kronika njegovega jamarskega kluba Speleos-Siga v sebi skriva podatke o njegovih začetnih korakih amaterskega in prostovoljnega raziskovanja neodkritega sveta pod zemljo. T ga je tako prevzel, da je zanj postal glavna popoldanska obrt. Rajko je vedno dejal: >Dokler ne veš, kaj jame nudijo, si ne znaš predstavljati, kaj se tam notri skriva. S prvim vstopom v jamo te potegne strast, ki se izraža v čisti temi, miru, tišini in v občutkih, ki se pojavijo ob prvem vstopu v neko neraziskano jamo ali njen del. Ko veš, da si prvi človek, ki je kadarkoli bil tam.< Z jamarstvom se je začel ukvarjati že leta 1984, včlanil se je v Koroško-Šaleški jamarski klub Speleos-Siga v Velenju. Kot aktivni raziskovalec jam je svoje izkušnje in znanje delil tudi z ostalimi ljubitelji podzemlja. Na podlagi tega se je podal med jamarske reševalce. To sega v leto 1988, ko se je udeležil prvega jamarskega reševanja v Poljčah. Vsa ta leta je bil aktiven član v Jamarski reševalni službi in od leta 1995 dalje deloval tudi v njeni operativni sestavi. Ves čas pa je bil izredno aktiven v domačen klubu, in sicer je opravljal funkcije: predsednika, tajnika, blagajnika, vodje in načrtovalca akcij. Veljal je za gonilno silo društva, ne glede na funkcijo, ki jo je opravljal. Na domači klub je bil še posebej ponosen, saj je vanj vložil veliko svojega časa ter truda, pa naj je šlo za delo pri jamarskem domu ali v matični jami - Hudi luknji. Organiziral in vodil je več jamarskih odprav v tujino: Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Srbijo, Bolgarijo, Francijo in Italijo.

Srce in motor Jamarske reševalne službe

Rajko je prehodil dolgo pot v jamarstvu - od naziva jamar, jamarski reševalec, vodja reševalne skupine, vodja intervencije, inštruktor JRS in inštruktor JZS. V vseh letih delovanja je bil član predsedstva Jamarske zveze Slovenije in blagajnik Jamarske reševalne službe. Njegovi trud, volja in sposobnost so ga nagradili s tem, da je leta 2010 postal vodja Jamarske reševalne službe Slovenije. Skupaj z ostalimi člani so se oprijeli novih pristopov ter organizacije in bili pri tem uspešni. Ob prevzemu drugega mandata vodje Jamarske reševalne službe je Rajko dejal: >V upanju, da sem svoje dosedanje delo dobro opravljal, sem se odločil in sem pripravljen na še en mandat vodenja JRS.< Rezultati tudi drugega mandata so vidni na mnogih področjih, za katere pa so v velikem delu zaslužni tako člani vodstva JRS kot tudi vsi jamarski reševalci. Naš vodja je bil aktiven v številnih reševalnih akcijah in usposabljanjih po vsej Sloveniji in v tujini. Svoje delo vodje ni opravljal le kot vodja, temveč kot pravi vzornik nam vsem. Vsi člani Jamarske reševalne službe se zavedamo, da je naša organizacija velikega pomena za vse raziskovalce kraškega sveta, kakor tudi ostale, ki kakorkoli potrebujejo našo pomoč.

Bil je ljubitelj narave

Poleg jamarskega društva, Jamarske reševalne službe je Rajko rad sodeloval še pri drugih aktivnostih. Izjemno rad se je kdaj podal s prijatelji v odkrivanje podzemlja ter tudi gora. Veliki ljubitelj narave je nanjo gledal z odprtimi očmi in spoštoval tako podzemni svet kot njegovo površje. V prav vseh letnih časih je v naravi videl kaj lepega, kar je pozimi doživljal s turnimi smučmi, poleti pa na številnih pohodih. A jame so bile (tako kot za vse jamarje) tudi zanj neizogibno doživetje v vseh letnih časih. Mimo njega ni šlo niti več projektov, kot so npr. mednarodni program Cave rescue training, ki ga je URSZR v sodelovanju z inštruktorji JRS izvajala v okviru Pobude za pripravljenost na nesreče in njihovo preprečevanje za jugovzhodno Evropo. Svoje znanje in izkušnje je z veseljem delil med ostale, tako v domačem klubu kot tudi v Jamarski reševalni službi. Usposobil je veliko jamarjev, jamarskih reševalcev ter tudi inštruktorjev. Pod njegovim vodstvom se je na področju jamarstva izvedlo ogromno projektov, od Priročnika jamarskega reševanja, pravno in formalno se je usposobilo ekipo za širjenje ožin, bolničarje, projekt EU Proteus in še mnogo. Njegovo delo ter trud smo opazili tudi mi in tako je prejel številna priznanja doma in v tujini. Tista, ki so mu največ pomenila, so: zlati znak JZS, bronasti, srebrni in zlati znak CZ, ki ga je prejel leta 2012 ter priznanje za razvoj jamarsko reševalne dejavnosti v Srbiji in Črni gori.

Ob njegovi smrti je nastala velika praznina, tako med domačimi, prijatelji in seveda tudi nami, jamarji. Težko sprejmemo takšno kruto resnico, da smo izgubili motor in srce JRS ter je s tem odšel človek, zaradi katerega je bil naš korak v jamah varnejši. Izgubili smo Njega.

>Želje in ideje za čas<, ki jih je imel (in ta rek mnogokrat ponavljal) so žal ostale neizpete.

Mateja Mazgan