Boris Šajtegelj je jamar in tudi jamarski reševalec ter svetovni popotnik. Med nami jamarji je poznan predvsem po tem, da pride skozi vsako špranjo. Tam, kjer ostali dajemo dol pasove in opremo, se on smeje in z lahkoto zdrsne skozi, z vso opremo. Poleg jamarstva pa je njegov hobi tudi kolesarstvo.

Letos se je drugega aprila z vlakom podal v Srbijo. Tam se je vsedel na kolo in se odpravil v Bolgarijo in potem v Makedonijo, kjer sva skupaj kolesarila 12 dni. Odločil se je nadaljevati pot prek Grčije v Turčijo, naprej v Gruziijo, Armenijo in Gorski Karabah, Iran, Pakistan ter preko Tibeta v Laos in na Kitajsko. Do konca novembra je naredil približno 17.000 km. Pravi, da ni imel nobenih posebnih težav z nadmorsko višino. Sicer ni mogel kolesariti na vso moč, ampak je šlo. Kjlub slabim cestam, ki jih marsikje prekinjajo plazovi, prekolesari od 100 do 150 km na dan. Najdaljšo pot v enem dnevu je naredil v Iranu, ko je v sedmih urah prevozil 200 km. Imel je topel veter v hrbet in "prijetno" temparaturo okrog 35-40 stopinj. V Iranu je namreč vozil tudi pri 50 stopinjah. Najvišji prelaz, ki ga je prečkal, je na nadmorski višini 5380 m. Spal je malce pod prelazom na nadmorski višini 5200 m v neki opuščeni stavbi. Ceste so ponekod v zelo slabem stanju. Na Kitajskem mu je kolo povozil bager. K sreči je Borisu uspelo dobiti denarno odškodnino in si je nabavil novo kolo.

Boris potuje z gorskim kolesom in z minimalno opremo. Skupaj s kolesom ima prtljage približno 30 kg. Spi kakor nanese. Včasih kar ob cesti, drugič v gozdu, v parku, včasih tudi na policijski postaji (s povabilom policije in ne zaradi prekrškov), pri domačinih, v Aziji tudi v poceni hotelih. Njegove skromne potrebe in iznajdljivost mu omogočajo, da z minimalnimi denarnimi sredstvi prepotuje veliko število držav.

Tudi med jamarji so veliki svetovni popotniki.

Mojca Hribernik

Članek je bil objavljen v reviji "Jamar"