GEOLOGIJA
   

 

Južno od Gornjega Doliča preide široka dolina Pake v kilometer dolgo, slikovito sotesko Hude luknje. Soteska deli srednje visok apnenčast hrbet v vzhodni del, katerega najvišji vrh je Pečovnik, in zahodni del, kjer ima najvišji med tremi vrhovi Tisnika 786 m nadmorske višine.

Območje Tisnika je kraški svet v malem. Skalno pobočje nad sotesko je razčlenjeno s številnimi kraškimi zajedami, iz redkega gozda štrlijo grebeni, ostenja in posamezne skale korozijsko razjedenega apnenca, pod nekaterimi skalnimi stenami so vhodi v krajše vodoravne in poševne jame. S širokim vhodom prav na dnu in na koncu soteske se odpira kraška jama Huda luknja. Zakraselo je vse strmo zahodno pobočje Tisnika, o zakraseli notranjosti apnenčastega Tisnika pa priča predvsem potok Ponikve, ki pod Šentvidom ponikne v skalne ponore in se pojavi kot kraški izvir iz jame Huda luknja ter se izliva v Pako. Skupno poznamo v krasu Tisnika več kot 20 dostopnih kraških votlin.

Kras Tisnika je sestavni del karbonatnih severnih Karavank, ki se tod najbolj vzhodno pokažejo izpod miocenskih klastitov. Karbonatno kamnino sestavljajo dolomiti in apnenci srednjega in zgornjega triasa. Trdni apnenec koničastega Tisnika in Pečovnika se vzpenjajo nad okoliškimi mehkejšimi plastmi laporja, peščenjaka in kanglomerata, ki oblikujejo nekraško površje. Razgibana morfologija je tudi posledica tektonske zgradbe. Na južni strani Tisnika in Pečovnika se je neskladoviti apnenec ob prelomu dvignil nad miocenske plasti, medtem ko je na severni strani obdan z nagubanim črnim skrilavcem in zdrobljenim dolomitom. Številni prelomi delijo apnenec v pretrto kamnino, ki jo padavine zlahka razjedajo, vode ki poniknejo pa odplavljajo.

Vsi rovi Hude luknje so zasnovani ob prelomih v vzhodno - zahodni in jugovzhodno - severozahodni smeri. Med kraškimi pojavi je najbolj zanimivo ponikanje potoka Ponikve v ponore pod Koprivnikarjevo kmetijo v nadmorski višini okoli 580 m. Dolina Ponikve se, ko zapusti miocenske kamnine, namreč ob vznožju zahodnega pobočja Tisnika naenkrat konca. Potok izgine v skalne ponore in steče podzemno proti vzhodu v sotesko Pake. Ta podzemeljski tok Ponikve vidimo v skalnatem vodnem rovu Hude luknje, kjer lahko sledimo vodnemu toku navzgor približno 360 m do pritočnega sifona. Če bi mogli, bi skozi potopljeni rov lahko prišli prav do že omenjenih ponorov površinske Ponikve. Na to, da teče po jami zares podzemeljska Ponikva, nas opozarjajo ilovica, pesek in prod, ki jih prinaša s površja.

LETALSKI POSNETEK

Še bolj učinkovito, kot danes, je površinska in podzemeljska Ponikva odplavljala kamnine v ledeni dobi, v zadnjem milijonu let. Tedaj je ponikala v 100 m više ležeče ponore in izoblikovala prostoren podzemeljski rov Hude luknje, in sicer tistega, ki smo ga jamarji odkrili šele leta 1975, potem ko smo preplezali 40 m visoko previsno steno nad vodnim kanalom. V ledeni dobi je imela Ponikva občasno nekajkrat več vode kot danes. Iz pretežno golega površja, je odpravljala celo za pest velike prodnike in jih skupaj s peskom in ilovico odlagala v rovu. Iz vhodnih delov tedanje ponorne jame je prinašala tudi apnencev grušč in kosti jamskih medvedov. Obsežne naplavine so danes ohranjene v omenjenem suhem rovu. S preučevanji leta 1978 smo ugotovili, da je sklepni del tega rova zasut z usedlinami prav do stropa. Obsežno odkopavanje nasipnega stožca bi nas mogoce pripeljalo na površje pri nekdanjem jamskem vhodu. Med kraškimi jamami Tisnika so tudi takšne, ki danes niso neposredno vezane na ponorno Ponikvo. Vodoravni jami Špehovka, Pilanca je verjetno izoblikovala Ponikva, jama Školjka in nekatere druge pa so morebiti delo ponikalnic, ki so se nekdaj ločeno stekale iz nepropustnega sveta zahodno od Šentvida na prepustni apnenec Tisnika. Te ponikalnice so lahko tudi preoblikovale starejšo dolino ob zahodnem vznožju Tisnika, po kateri je bržkone tekla Paka v času, ko si še ni urezala struge skozi današnjo sotesko. Podzemno zakrasovanje je napredovalo najbolj učinkovito in brez porušitev v jami Hudi luknji, predvsem zaradi Ponikve, ki je v mlajši ledeni dobi izoblikovala in obdržala svoje podzemeljsko korito v kompaktni kamnini le malo pod starejšimi, više ležečimi rovi. Njen podzemeljski tok je bil domala vso ledeno dobo in prav do danes vezan na iste geološke strukture pod južnim vrhom Tisnika.

(Vsebina povzeta iz vodnika "Soteska Huda luknja", deloma prirejeno )

ŽIVALI V JAMAH TISNIKA
   


Na začetku je kar težko verjeti, da med kamnitim okrasjem nismo sami. Pozorno oko pa najde po tleh, stenah in vodi številna živa bitja. To so podzemeljski prebivalci, ki za življenje v večni temi ne potrebujejo oči, zelo dobro pa vohajo in tipajo. Noge in tipalke so običajno daljše in tanjše, kot pri njihovih sorodnikih, ki živijo na površini, pa tudi obarvani niso. Največkrat so kar beli ali celo deloma prosojni, medtem ko so hrošči, strige in nekatere druge živali rjavkasti zaradi barve hitina.

Na vlažnih in mokrih mestih pod kamni v Hudi luknji žive sploščeni hrošci Duvalius exaratus . Ce jih želimo ujeti moramo biti prav spretni, saj urno izginejo pod najbližji kamen ali v špranjo v tleh. Manjše vdolbine v zasiganih stenah ali v tleh često pregrajujejo gosto stkane fine mreže drobnih pajkov Troglohyphantes diabolicus . Obešeni na njihovo spodnjo stan čakajo, da se kaj ujame vanje. Te pol centimetrske živalce so prvič našli v Hudi luknji, vendar niso edina živa bitja, ki so jih opisali iz jam soteske Hude luknje. Droben, komaj dva milimetra dolg hrošček Aphaobiella tisnicensis je celo dobil ime po Tisniku. Zaradi majhnosti ga je ob pregledovanju zasiganih sten in ilovnatih tal le redko opaziti. Na koščku smrdljivega mesa, ki ga pustimo v jami, pa se jih v nekaj dneh nabere kar lepo število. Zlasti pa je zanimivo opazovati nežne kačice Polyphematia moniliformis , ki jim številne noge ob premikanju kar vzvalovijo. Prav tako kot tisniški hrošči in mnoge druge vrste, se rade zberejo ob koščku razkrajajočega se mesa. Le strokovnjak ali zelo natančen opazovalec odkrije na tleh pod stenami, ki jih spira mezeča voda, drobcene bele, komaj milimeter velike polžje hišice. To so zapuščeni »domovi« polžkov Zospenum amoenum . Njihova prozorna telesca so zavita v prav tako prosojnih stanovanjecih, zato je žive posebno težko opaziti. Ko pa jamničarji, kakor je polžkom ime, poginejo in voda splavi njihove hišice s sten na tla, postanejo te sčasoma bele in neprosojne. V večjih lužah, ki se počasi precejejo ena v drugo se premikajo beli, bočno sploščeni rakci, metlastorepe postranice, Niphargus scopicauda. Nekaj vrst tega rodu živi v talni vodi Mislinjske doline in včasih jih ljudje zajemajo z vodo iz vodnjakov.

V jamah soteske Hude luknje živijo tudi netopirji. Ponekod se naselijo v velikih skupinah, vedno na istih mestih, o čemer pričajo veliki kupi gvana (njihovih iztrebkov). V Medvedjem rovu jame Hude luknje so našteli do 2000 osebkov dolgokrilih netopirjev, Miniopterus schreibersi, ki prezimujejo stisnjeni v tesne skupine, zato je jama ena najpomembnejših netopirskih jam v srednji Evropi. Veliki, Rhinolophus ferrimequinum, in mali podkovnjak, Rhinolophus hipposideros, pa sta samotarja. Ime sta dobila po podkvastih tvorbah na glavi. Netopirji oddajajo poleg čirikanja, ki ga slišimo tudi ljudje, ultrazvočne glasove, pri čemer te tvorbe sodelujejo. Stalno prisluškujejo njihovim odmevom s svojimi velikimi gibljivimi uhlji in tako ocenjujejo, kako dalec so od stene ali od slastnega metulja. Zato smo lahko brez skrbi: ne bodo se nam zapletli v lase, kakor marsikje mislijo ljudje še danes. Pod večer, ko se glasbi padajočih kapljic pridruži čirikanje netopirjev, se včasih oglasi iz jame tudi lesna sova, Strix aluco . Pod noč, ko začno med skalnimi stenami, šopi trave in grmovjem na Tisniku in Pečovniku svoje aktivno življenje »ponočnjaki«, se globoko v podzemlju, tako rekoč nič ne spremeni. Skrivnostna, omamljujoča glasba padajočih kapljic spremlja usodo številnih majhnih bitij. Ker ne poznajo razlike med dnevom in nočjo, so te drobne živali vseskozi po malem dejavne. In kakor da bi pozabile na čas, kot bi se zasanjale, žive svoja življenja počasi, zato pa dvakrat ali trikrat tako dolgo, kot njihovi sorodniki, v razburljivem zunanjem svetu.

(Vsebina povzeta iz vodnika "Soteska Huda luknja", deloma prirejeno )

KACICA ALI DVOJNONOGA

POSTRANICATISNICARIUS
RASTLINSTVO SOTESKE HUDE LUKNJE
   

 

Dolina reke Pake se od Velenja navzgor proti Dolicu vse bolj oži. V Hudi luknji se popotniku zazdi, da je prišel že do konca doline, nato pa se pokrajina pred Dolicem spet odpre in iz tesne soteske Pake pridemo pred sam prag veličastnega Pohorja.

Strma pobočja doline Pake od Velenja do Doliča v večji meri pokrivajo gozdovi. Na mestih, kjer je lega izredno strma in so tla zelo plitva in skalovita, uspevajo termofilni gozdovi gabrovca in malega jasna z nekaj rdečega bora in hrastov. Na bolj globokih tleh so razviti različni tipi mešanih gozdov, v katerih sta bili prvotno bukev in beli gaber osnovni drevesni vrsti. Pod vplivom človeka je na njunem rastišču danes marsikje smreka, vendar kljub temu v gozdovih dolene Pake, vse do soteske Hude luknje, prevladujejo listavci. Popolnoma drugačni so gozdovi, ki uspevajo severno od Hude luknje. Obširna pobočja Pohorja poraščajo temni smrekovi gozdovi, pred njimi pa so na dolomitni podlagi svetli in revni gozdovi rdečega bora.

Razlika v rastlinstvu teh območij je zlahka opazna in je posledica geološke podlage in podnebja. Mejnik med obema predeloma je približno kilometer dolga soteska Huda luknja med pobočjema Tisnika na zahodni in Pečovnika na vzhodni strani. Rastlinstvo tega dela doline je tako imenitno in različno od okoliškega, da ga je vredno posebej spoznati. Soteska Huda luknja je zaradi svoje posebne lege in tej primernih ekoloških razmer znano rastišče nekaterih rastlin, ki sicer rastejo v Alpah. S tem mislimo predvsem na tiste, ki so se v teh ozki soteski Pake obdržale kot relikti iz ledene dobe. Rastejo na skalah na dnu soteske, kjer so vlažnostne in temparaturne razmere tudi poleti zanje ugodne. V skalnih razpokah nad reko in cesto rasteta dvocvetna vijolica in marjetičastolistna nebina. Skalna pobočja na gosto prerašča pisana vilovina, med katero so tudi lepe rozete skorjastega kamnokreča. Na nepristopnih skalah rastejo v špranjah lepi jeglič ali avrikelj, kernerjevka in alpski repnjak. Med spomladansko reso se na več mestih vzpenja planinski srobot. Na desnem bregu Pake je nekaj metrov nad strugo razvit pravcat sestoj velelistne vrbe, ki je prav tako nenavadna za to nadmorsko višino.

Največja rastlinska posebnost je rastišče kortuzovke na nepristopnem mestu vhodnega dela jame Huda luknja. Ta lepa rastlina iz družine jegličevk raste pri nas le še na Uršlji gori. Raste skupaj s četverozobim slanozorom. Konec maja, ko rastlina cvete, se na zeleni blazini mahov in slanozora pojavijo vijoličasti cvetovi, ki se z varne razdalje razkazujejo obiskovalcem jame. Tukaj raste tudi trilistna valdštajnija, ki spada v družino rožnic. Čeprav na pogled ni tako privlačna kot kortuzovka, je pa zaradi svoje razširjenosti morda še bolj zanimiva.

(Vsebina povzeta iz vodnika "Soteska Huda luknja", deloma prirejeno )


"Kraška jama Huda luknja še vedno skriva svoje čare"- članek

AVRIKELJ

KARTUZOVKA